Podobe neupodobljivega

Mistika in mistična izkustva veljajo v dobršnem delu sodobnega akademskega diskurza bodisi za ekstravagantni kuriozum, eksotično cvetico, ki uspeva le v ezoterični atmosferi duhovnosti in ima le malo opraviti z vsakdanjim življenjem, bodisi za obskurni monstruozum, groteskno mešanico vraževerja, čarovnije in iracionalnosti, ostalino prastarih predsodkov in mitične zavesti. Namen pričujoče razprave je z obravnavo različnih vidikov mističnega doživljanja - od nevroznanstvenih, ki so v zadnjih dveh desetletjih vzklili pod okriljem nevroznanstvene revolucije, preko fenomenoloških, s katerimi skuša natančneje očrtati doživljajsko krajino, skozi katero se vije mistika, do epistemoloških, v katerih obravnava vprašanje, ali in kakšno spoznavno vrednost imajo mistična doživetja - pokazati, da so tovrstna stališča napačna. Podobe razkrivajo številne zmotne predstave o mističnih izkustvih, odstirajo nove teoretsko-pragmatične poti za njihovo preučevanje in dokazujejo, da je mistika resda mračna, a ne mračnjaška, ali drugače, da se mistična izkustva razumu izmikajo, a ga ne ukinjajo. Nasprotno, s svojo preobrazbeno razsežnostjo ga dopolnjujejo in vpenjajo v okvir celobitne (ne-dvojne) vednosti, ki predhodi vsaki delitvi na "znotraj" in "zunaj", "tukaj" in "tam".Izšlo v sozaložništvu s KUD Logos.